Domov | Reportaže | Usposabljanje za turnokolesarskega vodnika 2012

Usposabljanje za turnokolesarskega vodnika 2012

Avtor: Aleš Ažman

Letos se je že peto leto zapored odvijal tečaj za Turno kolesarskega vodnika, ki ga organizira Komisija za turno kolesarstvo pri Planinski zvezi Slovenije. Če prištejemo letošnji skupini 19ih kandidatov in kandidatk vse naše predhodnike, bi se moralo po poteh voziti približno 100 turno kolesarskih vodnikov in pripravnikov za le ta naziv.

 

Sam tečaj je razdeljen na dva dela. Prvi del tečaja smo imeli na Golteh, drugi del tečaja pa je potekal pod Stolom v Valvazorjev domu (in okoliških planinah).

Prvi del tečaja, ki je potekal na Golteh, je bil bolj tehnično orientiran. Že na samem začetku tečaja, bi nas čakal „preizkusni“ dobrih 1000 višinskih metrov zahteven vzpon do Mozirske koče na Golteh, ki pa smo ga zaradi zelo slabega vremena bili primorani izpustiti. Namesto s kolesi smo tako odšli do koče kar z avtomobili. Ker se padavine niso umirile, prav tako pa vremesnka napoved ni dajala nobenih sončnih (ali pa vsaj nepadavinskih) napovedi smo se zaprli v predavalnico in poiskusili opraviti čim več predavanj, da bi lahko v primeru izboljšanja vremena sedli na kolesa in povadili tehniko vožnje. Ker dež prvi dan ni ponehal, smo ostali cel dan v predavalnici, vmes pa smo odpisali tudi pisni test iz Planinske šole, ki se je štel kot pogoj za pogoj za nadaljevanje tečaja.

Drugi dan smo se zbudili v lepše vreme (vsaj deževalo ni) in bili takoj navdušeni, da bomo končno lahko zajahali naše jeklene konjičke. Preden smo sedli na kolesa smo oddelali še dva predavanja in tako počakali, da je nekaj luž izginilo iz površja. Pri praktičnem delu obladovanja kolesa smo obdelali vse osnovne manevre, ki jih moramo znati na kolesu za varno in zabavno vožnjo po naravi. Med to sodi kot osnova (velikokrat premalo omenjena) aktivna preža, zavijanje, zaviranje na lepem, zaviranje na „grdem“ terenu, zahtevni vzponi, ravnotežje...Pridobljeno (obnovljeno...) praktično znanje nam je najprej koristilo na drugem delu tečaja, kjer so bile kolesarske ture del vsakdanjega programa, hkrati pa nam bo koristilo vsakič, ko se bomo tudi kasneje usedli na kolo.

Drugi del tečaja je potekal na Valvazorjevem domu pod Stolom. V štirih dnevih smo morali predelati še ostanek predavanj, praktične teme (prva pomoč, popravilo kolesa, orientacija) in začeti tudi v praksi z vodniškimi zadevami, na koncu vsega pa sta nas čakala še pisni in pa praktični izpit. 

Že urnik napisan vsako jutro na tabli v predavalnici je narekoval hud tempo. Po zajtrku so sledila predavanja, nato kolesarske ture in potem spet predavanja. Predavanja so zajela vse problematike, s katerimi se vodnik lahko, oziroma bo srečeval: od prehrane, poteka treninga, priprave ture, sestave kolesa, orientacije, psihologije vodenja do pravnega dela vodenja.

Vsak dan smo imeli tudi praktični del vodenja skupine. V ta sklop je spadala kolesarska tura na okoliške planine, pa tudi priprava na samo turo in na koncu ocenitev opravljenega dela. Zaradi lažjega dela smo bili razedeljeni v tri skupine, katerim je bil dodeljen en učitelj, ki je opravljal nalogo našega vodenca, hkrati pa bi v kriznih situacijah ali pomagal z nasveti ali pa prevzel vodenje skupine, na koncu pa je seveda podal mnenje o našem delu. Vsaka skupina je morala pred začetkom vožnje izdelati nek osnovi plan, ki je zajemal traso po kateri bomo vozili in pa približne ocene dolžine, višinske razlike, zahtevnosti in predvideni porabljen čas. Nato je sledila predstavitev ture našim udeležencem (torej učitelju in ostalim tečajnikom v skupini), ogrevanje in pregled koles. Med kolesarjenjem smo vadili tudi orientacijo (v naravi je le malo težje kot za klopjo) in tako zraven spoznavali  še okoliško hribovje in vrhove. Vse to je bila priprava najprej na izpitno turo, ki je potekala zadnji dan, hkrati pa tudi, za vodene skupine, ki jih bomo vodili kot vodniki.

Zadnji dan sta nas čakala že omenjena dva preizkusa pridobljenega znanja. Prvi je bil pisni test, ki je zajemal teme obdelane skozi predavanja, drugi pa je bil izpitna tura. Izpitna tura je bila sestavljena enako kot ture med tečajem, le da so inštruktorji predstavljaji bolj zahtevne, slabše pripravljene in pa manj tolerantne udeležence (po domače težake), ki so imeli probleme s kolesom, utrujenostjo, načinom vodenja, samim sabo... (za izvirnost dobijo vse točke), imeli smo tudi simulirano poškodbo ključnice, ki pa smo jo uspešno oskrbeli. Kljub vsemu trudu „težakov“ in pa napetosti zaradi izpita je bilo vzdušje v skupini odlično, kar le kaže na to, da se tega tečaja udeležijo res tisti, ki jim gorsko kolesarstvo predstavlja način življenja, ali pa ima v življenju zelo pomembno vlogo.  In tako nam je na koncu uspelo dokazati, da reka: „ni važno kje si, ampak s kom“ in pa, da je „pot pomembnejša od cilja“ v gorskem kolesarstvu še kako držita.

 

« nazaj na Reportaže

 

 

 

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...
>Strinjam se