5. 10. 2014 - Čeprav sem v soboto zvečer prišel precej utrujen domov, me ni premagala lenoba in sem se odločil, da s še tremi nadobudneži odrinemo na najvišji vrh Karavank. Seveda mi nikakor ni žal, prej nasprotno. Najprej smo ogreli po asfaltu, da smo prišli do Zoisovega botaničnega vrta. Od tam naprej pa nas je vodila makadamski kolovoz (po kolesarsko dvojna enoslednica) in enoslednica. Kljub megli, smo tudi v vzponu uživali in razpravljali o vseh mogočih stvareh. Proti vrhu se je že malo razkadila in pokazali so se prvi žarki sonca, ki so nas pogreli in sušili naš švic. Zadnji odsek smo morali kolesa oprtati na rame, da smo lahko prišli na sam vrh. Po 1900 v.m. smo bili kar precej utrujeni, a nam je neokrnjena narava povrnila moči za spust. Naužili smo se razgledov, urili kavke v hranjenju iz roke in se pripravili za spust. Najprej smo šli do koče in potem v dolino. Spust je bil ravno prav tehnično zahteven, da smo lahko res uživali - vsake toliko časa se je zaslišal vrisk ob uspešno odvoženem odseku. Spust je bil res dolg, poleg tega pa smo dobili še 2 gumidefekta. Tako smo proti koncu ture vozili v skorajšnji temi in se zanašali na druge čute in pomožne lučke. Med menjavanjem druge zračnice, smo srečali mimoidočega planinca, ki je bil seveda najprej precej našpičen. Ko je ugotovil, da smo povsem vredu fantini, ki želimo tako kot on uživati v naravnih lepotah in spoštujemo ostale obiskovalce in prebivalce v njej, se je precej omehčal in nam še ponudil posojo lučke. Turo smo zaključili ob pici in rehidracijskem hmeljevem napitku, kjer smo obujali vrhunske spomine. Zdela se nam je precej kraljev neuradni zaključek poletne sezone. Več bodo povedale slike.